Tako kot vse v življenju je tudi v kajaku, sprva na savskih brzicah, polovičarstvo črtal iz svojega besednjaka, pa čeprav se je v tem športu znašel po igri slučajev. Bil je dejaven v več športih, družinski prijatelji pa so bili posredni "krivci" za prvo slovensko srebrno odličje z olimpijskih iger. "Spomin na kolajno je vedno v meni, ampak ne potrebujem je vedno poleg mene. Dovolj je, da vem, da je pri starših. Niti veslanja ne pogrešam, že osem let nisem sedel v čoln. Ne vem, mogoče je to zasičenost, mogoče pa bom tudi kdaj še veslal," pravi 36-letni Ljubljančan, ki ga zdaj navdušuje smučarski tek, torej šport, ki zelo odgovarja karakterju nepopustljivega človeka.

Vehovarjeva pot do športnega vrha je bila strma, tako zaradi manjše fizične moči v primerjavi s tekmeci, kot tudi zaradi začetnega "strahu" pred vadbo prek svojih meja. Disciplina je premagala tudi to. "Nikjer ne želim polovičarstva. Enostavno sem zato moral vedno več delati kot drugi, ker pač nisem bil fizično tako močan. V treninge sem moral vložiti še nekaj več." S svojo disciplino je prešel večino ovir, ambicioznost tako v športu kot zasebno pa je posledično obrodila dragoceni košček srebra.

"Olimpijska kolajna niti ni bila presenečenje. Bil sem edini športnik - od tistih, ki smo takrat šli v Atlanto -, ki sem javno napovedal zlato kolajno. Zaradi tega so se mi mnogi tudi smejali, češ, kaj se je temu 'neznanemu' mulcu čisto zmešalo. Ampak dejansko sem šel po zlato kolajno, tako da cilja nisem čisto dosegel. Načrtovali smo jo dolga leta, toda da ne bo pomote - tudi srebra sem se zelo veselil. Šele takrat sem se začel zavedati, kako težko je osvojiti olimpijsko medaljo. Rabiš tudi malo sreče na svoji strani. Počutil sem se potešenega. Bilo je veliko porazov, 15, 16 let sem takrat treniral, vlagal neizmerno veliko truda in če mi ne bi uspelo, bi se najbrž vse življenje spraševal, kaj sem delal toliko in toliko let, kam sem metal mladost in energijo in to brez učinka. Tako pa sem bil zelo zadovoljen."

Za črno piko na srebru pa je kljub takrat nesporno najboljšemu slalomistu Nemcu Oliverju Fixu krivdo zvalil nase. "Fix je bil takrat številka 1. Zelo konstanten, na OI pa tudi nekoliko boljši v delčku koncentracije. Prav zaradi slednjega sem bil tudi sam zelo jezen, saj sem zlato izpustil v sprintu v cilj. Precej neumno sem se počutil pred samim seboj. S psihologom Matejem Tuškom in z vso ekipo smo dolgo delali in načrtovali to kolajno, zaradi tega padca koncentracije pa sem bil na koncu besen. Celo tekmo sem res dobro odveslal, potem pa sem nekoliko prehitro dvignil roke v zrak, povleklo me je iz idealne smeri in zlato je dobesedno splavalo po vodi."

Ne glede na malce manj žlahten lesk veselja v olimpijski vasi ni bilo nič manj. "Dan smo zamenjali za noč, kake tri dni sploh nisem spal od vsega adrenalina. Tako sem po dveh, treh dneh sredi dnevne sobe od vsega skupaj 'pregorel', tako da so me kolegi odvlekli do kavča in rekli, naj se vendarle malo naspim. Tudi tu ni bilo polovičarstva. Ne, resnično, to so bili brezskrbni trenutki. Ko je par dni za mano še Brigita (Bukovec, op. p.) osvojila kolajno, je bila zabava vsesplošna. Prelepo je bilo!"

Pred naslednjimi olimpijskimi igrami v Sydneyju pa se je za javnost nepričakovano, osebno pa premišljeno, odločil veslo postaviti v kot. "Vse se je nakopičilo v meni. Niz slabih rezultatov šest mesecev pred OI 2000 je tudi botroval k temu. Takrat sem eksperimentiral z opremo, slepo verjel v čoln do te mere, da sem prepozno ugotovil, da nimam prav. Lahko bi se vrnil na vrhunsko raven, toda kvalifikacije so bile že mimo. Star sem bil 28 let, kar sicer za veslaška leta ni veliko, ampak meni se je zdelo kar precej. Zato sem končal kariero in moram reči, da sem naredil odlično potezo. Ko z današnjega vidika gledam nazaj, bi bilo še bolje, da bi veslo odložil že veliko prej. Glede na to, da ta šport ne omogoča eksistence, bi bilo najbolj pametno odnehati takoj po Atlanti. V tistem trenutku pa je bilo to zame bogokletno. Ampak slovo je nastopilo štiri leta pozneje, kar prav tako ni nič narobe. Ničesar mi ni žal."

Njegova odločitev je popolnoma v skladu z izjavo, ki jo je dal pred odhodom v srebrno Atlanto: "Zdaj bom vozil bolj po pameti, sicer še vedno na vse, vendar nič več na nič." Življenjski moto se je rodil. "Točno takrat se je izkristalizirala moja filozofija, da bom odnehal, ko bom čutil, da se ne morem več boriti za prvo mesto. To se je dokončno zgodilo na tekmi svetovnega pokala v Penrithu, ko sem le še pospravil čoln, pobral letalsko karto in odšel domov."

Že takrat pa je v njem zorela poslovna žilica, ki je bila sprva skrita v študiju metalurgije (doktoriral je iz kemije), do izraza pa prišla v obdobju magisterija, ki ga je opravil iz ekonomije. "Bil sem iz družine profesorjev, vsi so pričakovali, da jim bom tudi jaz sledil. Ampak hitro sem začel spoznavati, da to ne bo zame. Že magisterij sem naredil iz ekonomije, tako da sem se kmalu podal v popolnoma druge vode. In hvala bogu, da sem to naredil. Ker laboratorijska miš pa res nisem. To je popolnoma v neskladju z mojim karakterjem," meni Vehovar, ki je športu hvaležen predvsem zaradi sposobnosti hitrih odločitev in sprejemanja odgovornosti svojih dejanj.

Eno nenavadnih je bila selitev v politiko. "Prav hitro odločanje me je pripeljalo v politiko, pa čeprav ta korak ni bil lahek. Zaradi njega mi je še danes težje. Je pa res, da ima vsaka stvar svoje dobre in slabe strani, tako da so bili tudi plusi. Odločitve so bile prave, dejstvo pa je, da sem si vedno izbiral veliko težje poti, kar me je oblikovalo kot človeka."

Ta človek ima zdaj dve hčerki, živi meščansko življenje slovenske prestolnice in ima več podjetij v različnih panogah, od športne opreme, do nepremičnin in marketinškega komuniciranja. "No, če vse, kar se mi je v življenju zgodilo, dam na kup, je to še vedno 'mizerno' v primerjavi z rojstvom otrok. To mi pomeni največ. Vse ostalo, vključno z olimpijsko medaljo, pa precej manj."