| Nedeljski časnik "Nedelo" |
| Objavljeno 24. 10. 2008 ob 09:27 |
|
5. oktober 2008 - Dve moštveni zlati in tri bronaste medalje na evropskem mladinskem prvenstvu v spustu v italijanski Valtellini, štiri srebrne in dve bronasti medalji na evropskem mladinskem prvenstvu v kajaku v Solkanu, dve zlati ter ena srebrna medalja na svetovnem prvenstvu v Rudnicah, skupaj torej kar 14 medalj, je letošnja bera mladinske kajakaške reprezentance. Izjemen uspeh, ki mu je botrovala športna sreča?! Malo sreče ne škodi, zagotovo pa je uspeh rezultat načrtnega dela v treh slovenskih klubih in neverjetna vztrajnost in pridnost zdajšnje generacije mladih kajakašev in kanuistov. Kdo so ti mladi garači, ki skupaj s trenerji sestavljajo eno najboljših evropskih mladinskih reprezentanc v tem športu? Kaj razmišljajo v dolgih urah napornega treninga in premagovanja vodnih brzic? Tudi Martin Albreht, se je najbrž zgledoval po svojem očetu Matjažu, večkratnem državnem in svetovnem prvaku med novinarji na smučeh. Prvo veslo in čoln je podedoval od starejšega brata Marka, v kajak pa prvič sedel s sedmimi leti, čeprav je, kot pravi, že veliko prej čofotal ob bregu Save v Tacnu in navijal za brata. Bil je najmlajši med tečajniki, ker pa je imel dolge roke in noge so ga vseeno vzeli. Navdušenje nad kajakom je takrat dodala tudi srebrna medalja Andraža Vehovarja na olimpijskih igrah v Atlanti. Pravi, da jih je tisto leto s treningi začelo okoli štirideset, od katerih pa danes redno trenira le še pet takratnih navdušencev. Martin, ki je odličen dijak 4. letnika Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu, se je na svetovnem prvenstvu v Rudnicah na Češkem povzpel na zmagovalni oder s srebrno medaljo in za svetovnim prvakom Martinom Halcinom iz Slovaške zaostal za borih 26 stotink sekunde. Slast zmage je občutil že na prvi tekmi v življenju, "od takrat naprej sem bil v mlajših kategorijah skoraj neustavljiv. Do šestnajstega leta sem osvojil pet naslovov državnega prvaka v slalomu, pobral večino zlatih medalj po tekmah slovenskega pokala, tako da imam sedaj v sobi na veslu obešenih prek sto medalj. Tudi s tremi najpomembnejšimi čisto na koncu. Občutek velikega tekmovanja sem po bratovi zaslugi izkusil že zelo zgodaj, pa čeprav je to takrat pomenilo le tek ob progi v Bratislavi s slovensko zastavo v eni in raglo v drugi roki. Ko sem z velikimi očmi gledal ves ta cirkus in na videz nepremagljivega Petra Kauzerja ter ostalo bratovo generacijo, sem si rekel, da bom enkrat tudi sam dobil kolajno na taki tekmi. Vendar je od otroških sanj do dejanskega pogleda s podiuma na tribuno moralo preteči veliko vode, opravljenih pa še mnogo več treningov".Martin je zbirki medalj poleg srebrne letos dodal še dve zlati na evropskem prvenstvu v spustu v italijanski Valtellini in sicer v klasičnem spustu in šprintu v ekipi s Timom Kolarjem in Janezom Kastelicem. "Odlično smo se ujeli, Tim je spustaš, midva z Janezom slalomista, ampak ker sva oba v odlični formi, sva mu brez težav dihala za ovratnik in uspelo je. In koliko ur dnevno trenira na Savi!? "Treniram vsak dan, razen nedelje.Veslam vsaj dve uri, v pripravljalni sezoni dodamo dvakrat tedenski tek na Šmarno goro, vadbo v fitnesu, tek na smučeh, nogomet v telovadnici itd". In kdaj se uči? "Ja, najprej po treningih se najem, malo počivam pred tv, nato pa učenje. Kar gre." Kaj pa družabno življenje, žuri? "Kriza", pravi Martin in hitro doda, da že nadoknadijo na potovanjih, če le niso preveč utrujeni. Osemnajstletni kanuist Jernej Zupan, ki odrašča v družini rekreativnih triatloncev, je dijak 4. letnika gimnazije Šentvid. Lani je bil bronasti v Krakowu, letos je priveslal dve srebrni medalji na evropskem prvenstvu v Solkanu in sicer posamično in moštveno v ekipi z Juretom Lenarčičem in Anžetom Berčičem in enkrat zlato odličje moštveno na svetovnem prvenstvu v Rudnicah v isti sestavi. Kanu na divjih vodah trenira osem let, tudi on se je na začetku zgledoval po bratu Martinu, zdaj trenira sedemkrat tedensko po uro in pol ali več. Pravi, da je njegova kariera v prelomnem obdobju, ker ga prihodnje leto čaka matura in potem študij elektrotehnike, zato še ne ve, če mu bo v prihodnje poklicne ambicije uspelo uskladiti s treningi. "V zadnjih dveh letih sem spoznal, da treningi in tekme niso primerljivi. Če napako narediš na treningu, lahko vedno poizkusiš znova. Na tekmi pa imaš le dva poizkusa in oba dva štejeta in če narediš napako, jo je zelo težko odpraviti. Zato je na tekmah ponavadi pomembnejša psiha, kot pa sama fizična pripravljenost. Zame osebno je bilo do zdaj najbolj koristno, če se na štartu nisem obremenjeval z rezultati in sem se med vožnjo čim bolj zabaval. Po mojem mnenju je to bistvo tega športa." Mladinska ekipa te dni kljub zanje končani sezoni znova pridno trenira, saj se nameravajo udeležiti tudi vseh evropskih tekem svetovne serije. Dolgoletni problem mladih kajakašev je prav v pomanjkanju tekem, kjer bi lahko nabirali tekmovalne izkušnje. Nova, svetovnemu pokalu primerljiva serija tekem tako ponuja nove izzive in namesto, da bi mladi v Tacnu lahko vsaj na eni od teh tekem izkoristili prednost domače proge, je ta zdaj prestavljena v Solkan, ker ljubljanska mesta oblast kljub številnim obljubam župana Zorana Jankoviča ne zmore (zna) skleniti dogovora s tacensko družino, ki za v preteklosti že prodano zemljišče ob kajakaški progi ob vsaki tekmi zahteva visoko najemnino, v denacionalizacijskem postopku pa zaradi pomanjkljivih mestnih arhivov celo njeno vračilo. Mlada ekipa kajakašev, večina med njimi bo najbrž med udeleženci svetovnega članskega prvenstva v kajaku leta 2010 v Tacnu, nekaj med njimi pa je najbrž tudi bodočih kandidatov za OI v Londonu, zato upravičeno pričakuje da bodo športni delavci Kajakaške zveze Slovenije, Olimpijskega komiteja, Mestne občine Ljubljane in sodna veja oblasti, ki že toliko let mečka s postopkom denacionalizacije, zbrali dovolj moči in končno uredili pravni status športnega objekta v Tacnu, brez katerega si ni mogoče predstavljati nadaljnjega razvoja kajakaškega športa v Sloveniji.
|





